Preprosto naravno - za osebno rast in razvoj
ZA DUŠO

Žalovanje

returning-home Gostja oddaje o žalovanju je Nina Ražem iz Kopra, ki se ukvarja z medijstvom, to je kanaliziranjem informacij, ki nam jih posredujejo preminuli, poleg tega pa ima veliko izkušenj s čustvenimi pretresi, ki nam jih povzroči izguba bližnjega, svetovanjem in podpori otrok. Svetuje tudi, kako stati ob strani žalujočim, kako pristopiti k njim in jim biti v oporo na nevsiljiv način.

Nina, pravijo, da je največji učitelj izkušnja. Kdaj ste se vi prvič srečali s posmrtnim življenjem?
Prvo izkušnjo z žalovanjem sem doživela pri 12 letih, ko je zaradi bolezni domov odšel moj pradedek. Takrat se nisem najbolj zavedala do trenutka, ko je bil pogreb. Kakšen mesec za tem pa se mi je prikazal v sanjah. Vprašala sem ga, čemu je prišel in rekel mi je, da mi želi nekoga predstaviti, in sicer to je bil moj drugi pradedek, ki ga nisem poznala. Ko smo vstopili v sobo, kjer naj bi me čakal, so se sanje končale, ampak mi je pa to ostalo v globokem spominu. Čutim, vem, da je nekaj po smrti, v sanjah pa se mi je še vedno največkrat javljal on.

Ljudje smo nenavadni, ker smo do tega zelo dvomljivi, skeptični, po drugi strani pa imamo upanje, da obstaja neko življenje po življenju. Kako ste vi to spoznali?
Približno 8 let po smrti pradedka mi je umrla babica prav tako zaradi bolezni. Tudi ona se mi je začela javljati v sanjah in me še vedno obiskuje. Poleg tega pa sem začela bolj intenzivno čutiti prisotnosti, kot da nekdo stoji zraven, te nekdo poboža.
V družini pa se je nadaljevala bolezen in v roku 2 let sem izgubila, oziroma so odšli domov, še očim, dedek in moj biološki oče. Takrat sem se odločila, da nekaj naredim in ugotovim, zakaj se vse to dogaja. Tako sem spoznala Cristy in Tejo in začela hoditi na meditacije, delati na sebi in spoznavati ta svet in kaj je za tem.

Ste začutili klic?
Ja, zelo močno. Nono je bil bolan eno leto preden je odšel. Zadnji vikend sem avtomatično začela govoriti, naj ga ne bo strah oditi in nas pustiti. Tisto jutro, ko je odšel domov, sem slišala njegov zadnji izdih, kljub temu, da je bil v bolnišnici, jaz pa doma.

Ali se ljudje zavemo posmrtnega življenja šele ko nekoga izgubimo?
Lahko se ga zavemo tudi prej, odvisno pa je od vsakega posameznika. Večina se tega zave, ko izgubi nekoga ljubljenega – osebo ali domačo žival. Vsak se tega zave, ko je njegov pravi trenutek, da se spozna s tem.

Vi se z žalovanjem strokovno ukvarjate. Kaj pa bi želeli sporočiti gledalcem in gledalkam? Kako vi doživljate žalovanje?
Rada bi ljudem povedala in jim predstavila na tak način, da naj jih predvsem ne bo strah in naj ne izgubijo upanja. Bolečina ob izgubi je zelo velika, globoka, močna, ampak z vso podporo, ki nam jo nudijo nebesa in preminuli je vse mogoče, nam je v veliko uteho. Prav tako naj ljudi ne bo strah stat ob strani žalujočemu. Marsikdo ne ve, kaj bi povedal, kaj bi rekel, ampak pogosto je dovolj že sama fizična prisotnost, da ima oseba občutek, da ni sama, da ni bila zapuščena.

Kakšen je okviren proces žalovanja?
Žalovanje je osebna stvar posameznika, vsak ima svoj način, svoj proces. Značilne faze so šok in nesprejemanje, jeza, žalosti, depresija, lahko se pojavijo tudi zanikanje in tlačenje čustev. Lahko se pokaže tudi ekstremno veselje, na dan pridejo različna čustva, ki so vse drugačna od običajnega odgovora, ko nas kdo vpraša, kako si in odgovorimo, da v redu.
Žalovanje nekoga, ki je izgubil otroka ali starša v letih, je različna. Bolečina pa je prisotna pri obeh.

Vi ste v stiku s pokojnimi. Kakšne nasvete nam oni lahko dajo?
Moja izkušnja je taka, da je v veliko pomoč že to, da so tam. Telo je prevodnik naše duše, je minljivo, duša pa je večna. Duša po smrti pride nazaj domov, v enost, niso pa pokojni več fizično prisotni in to nam manjka. Skratka, že s tem zavedanjem, da so še vedno prisotni, nam dajejo uteho. Še vedno jih nosimo v spominu in v srcu. Pokojni si želijo, da mi nadaljujemo svoje življenje, smo veseli, gremo naprej.

Kaj pa svetujete žalujočim?
Priporočam, da naj začnejo pisati dnevnik ali pisma, da izrazijo čustva, ki jih sicer lahko zatirajo. Da najdejo način, da dajo čustva ven. Pridejo lahko do kakšnih skupin, namenjenim žalujočim, saj je prisotnih veliko ljudi, ki doživljajo podobno. Dobri so tudi sprehodi v naravi, da začnejo nazaj hodit med ljudi.

Ali je pogosto, da si žalujoči omislijo kakšnega ljubljenčka?
Ja, res je, živali so odlični terapevti. Nudijo nam brezpogojno ljubezen, obenem pa nas na primer pes prisili, da gremo ven, se srečamo z drugimi ljudmi. Res je pomembno, da se ne zapremo, sicer pridemo v nek začaran krog in ga težko prekinemo. Ampak vsak potrebuje svoj čas.
Slišala sem, da si žalujoči pogosto določijo nek rok – do takrat bom žaloval, potem pa bom slekel črna oblačila.
Hja, tudi sama sem imela podoben primer v družini. Vsak žaluje na svoj način in to je odločitev posameznika. Dobrodošlo je vse, kar nekomu pomaga.

Ali je več takšnih skupin, namenjenih podpori pri žalovanju?
Takšno skupino in klepetalnico ima tudi Cristy Žmahar, več si lahko ogledate na njeni spletni strani. Tako da ponudba je, samo poiskati jo je treba, žalovanje je v Sloveniji še vedno tabu tema in se je neradi dotikamo. Enako velja za izražanje čustev. Napaka je, ko žalujočim rečejo, da morajo biti sedaj močni. Vsak ima pravico do žalovanja.

Imate tudi veliko izkušenj z žalujočimi otroki. Kako je potrebno pristopiti do njih?
Otroci so zelo posebna skupina. Pri njih moraš biti zelo pozoren, nežen in odkrit. Moje mnenje je, da otroku poveš po resnici, vendar letom primerno. Laž kot je umrli odšel na dopust ali se preselil, je zgrešena. Skozi resnico ima otrok možnost, da travmo predela, da ima občutek varnosti, da je zanj poskrbljeno, da bo vse v redu, pomembno je, da mu prisluhnemo. Sicer se lahko zgodi, da žalovanje oseba predela šele 30 let za tem. Pri otrocih je lahko prav tako travmatična tudi izguba ljubljenčka.

V primeru, da umre hišni ljubljenček, priporočate, da se takoj vzame novega ali je boljše, če preteče nekoliko časa?
Mislim, da je to pri vsakem drugače. Iz lastne izkušnje lahko povem, da sem v skoraj istem času izgubila oba psa in takrat smo se odločili, da jih ne bomo več imeli. Odločitev pa je vendarle trajala le kakšne 3 mesece, saj brez tega ni šlo. Odvisno je od tega, kar čutimo. Če si nabavimo psa le za nadomestilo, morda to ni najboljše izhodišče, če pa začutiš željo, potem je to prava odločitev.

Obstajajo pa tudi posebne terapevtske tehnike za pomoč žalujočim. Na kakšen način delujejo te tehnike?
Pomagajo tako, da ozavestiš bolečino, prideš v stik z vsemi čustvi, ki se naberejo v tebi in so nastala ob odhodu ali pa so se nabirala vrsto let. Potem ta čustva predelamo in gremo naprej. Nisi več tako vezan na njih, se jih osvobodiš in greš naprej.

Kaj se zgodi, ko zapustimo življenje? Kako se nadaljuje pot duše?
Pot duše se nadaljuje že ko telo začne umirati, zraven nas so angeli, ki sprejmejo dušo nazaj v svetlobo, oziroma drugi svet. Angeli so prisotni vse naše življenje – imamo angele varuhe, nadangele, ki nas vodijo in varujejo. Moja izkušnja je, da se s smrtjo preneha vsa bolečina in ves strah fizičnega telesa, vrneš se v spokojnost, mir, enost. Angeli dušo sprejmejo in jo vodijo naprej. Duša si nato odpočije, saj je fizična izkušnja zanjo vseeno naporna, kljub temu da smo se zanjo sami odločili, saj je pomembna za našo rast. Duša je željna spoznavanja in rasti, novega, naukov, da se tudi v fizičnem svetu zave, kaj v resnici je. Treningi so kar naporni, ampak ko se enkrat začnemo zavedati, kaj je za tem in vidimo, kaj nas situacije učijo, je drugače. Za vsako težko izkušnjo, čeprav tega ne vidimo, stoji nek blagoslov in imaš možnost, da narediš korak naprej in spremeniš svoje življenje. So pa ti treningi včasih zelo naporni :)
Ko si duša opomore – časovno tega ne moremo primerjati – se naprej razvija, uči, duše pa lahko postanejo tudi naši vodniki, nam stojijo ob strani. Do sedaj sem imela le eno izkušnjo s tako dušo, ki je moja vodnica. To je odvisno od napredovanja duše in številnih drugih dejavnikov.

Ali hodijo duše po smrti obiskovati svoje sorodnike, spremljati, kaj se dogaja z njimi? Ali lahko kako vplivajo nanje?
Načeloma naj ne bi vplivali, nam pa lahko dajejo znake, da so prisotni. Včasih se pa lahko zgodi, da duša nekoliko vpliva na nas, pogosteje pa nam pridejo bolj dati neko uteho, nam pokažejo, da so še vedno prisotni. Kot primer lahko povem, da pogosto vidim nekoga, ki je zelo podoben mojemu dedku ali očetu ali le čutim prisotnost. Nekdo me na primer pokliče, kot me je klical moj dedek, čeprav ta oseba tega ne ve. Moj pranono me je velikokrat opozoril na kaj v sanjah, tako da sem bila potem na to bolj pozorna.

Se pravi, da je to čisto individualna izkušnja.
Tako je, lahko se včasih tudi zmedeš in ne veš, kako tolmačit, si interpretirat določene stvari. Take potrditve lahko dobiš tudi pri medijstvu. Je pa vse res individualna izkušnja – žalovanje, čutenje, pogovori z dušami.

Bližnji pogosto ne vedo, kako se obnašati. Kaj bi jim priporočili?
Naj bodo čim bolj naravni. Žalujočih naj ne puščajo predolgo same, stojijo naj jim ob strani, že fizična prisotnost je zelo pomembna, pogovori, poslušanje in naj jim ne vsiljujejo svojega načina žalovanja. Lahko svetujemo, ampak svojega mnenja ne vsiljujemo. Če žalujoča oseba izrazi željo, da rabi mir, se mu da ta prostor, vendar lahko pokličemo in damo s tem vedeti, da smo tu, če nas potrebuje. Lahko mu tudi svetujemo kakšno čtvio, če začutimo ali predlagamo kakšno skupino za žalujoče. Dobro je, da ga motiviramo, da pride s svoj običajni ritem, vendar je to spet odvisno od samega posameznika. Obnašati se moramo čim bolj normalno in dopustiti tudi kakšne izpade jeze ali žalosti.

Najbrž je zelo pomemben ta normalen odnos, ne pa da z osebo delamo preveč v rokavicah.
Ja, iz lastni izkušenj lahko povem, da ko sem imela vse te izkušnje, me je delalo nervozno to, da so z mano delali v rokavicah, nekaterim pa to odgovarja. Če osebo poznaš, jo poslušaš, znaš razbrati, kaj oseba v danem trenutku potrebuje. Samo ne obupat in poslušajte sebe.

Kakšno pa je vaše mnenje glede predmetov in slik pokojnega v prostorih?
Spet je to odločitev vsakega posameznika. Jaz osebno imam doma slike in predmete pokojnih, vsaka oseba ve pri sebi najboljše, kaj narediti. Mislim, da ni potrebno, da vse odmakneš, da osebe ne čutiš več ali te bolečine. Vsak naredi kot želi, nobena odločitev ni napačna. Ravnati se moraš po sebi.

Kaj lahko mi naredimo, ko izvemo, da je nekdo umrl?
Intuicija ima tu zelo velik pomen. To, kar sem jaz prigovarjala mojemu nonotu, je bilo zelo intuitivno, ker se takrat še nisem aktivno ukvarjala s tem. Če se ukvarjaš s tem, lahko pokličeš nadangele, angele varuhe ali se obrneš direktno na boga in prosiš z belo svetlobo in ljubeznijo, da dobi podporo, in da gre duša tja, kamor je v najvišje dobro. Strah pred smrtjo je zelo pogost pri nas, v naši družbi, ker nekako ne veš, kaj je za tem, kaj se dogaja.

Vi se ukvarjate tudi z angeli. Kdo so angeli? Kako nam lahko pomagajo pri žalovanju?
Angele jaz dojemam kot čisto, brezpogojno ljubezen boga, ki so nam bili poslani, da nam pomagajo, nam stojijo ob strani in povezujejo vse v eno. Pomagajo nam lahko le, če jih prosimo, ker imamo svobodno voljo. Angeli nam stojijo ob strani, dajejo nam uteho na nam morda nekoliko nerazumljive načine. Lahko se neko jutro zbudiš in se počutiš čisto drugače, čutiš neko olajšanje.
Pri žalovanju jih lahko vključimo ravno na tak način, da jih prosimo, da nam pomagajo ublažiti bolečino, da nam pomagajo pri predelovanju vsega in potem na nežen način začnejo pomagati. To sicer ni instant stvar, čarobna paličica, ampak se odvija postopno, kar je odvisno tudi od vsakega posameznika. Iz dneva v dan nam je lažje.

Lahko podate praktičen primer, na kakšen način prosimo angele?
Obstajajo različni postopki, moj način pa je iz srca. Iz srca jih prosim, dragi angeli, pomagajte mi pri tem in tem, dajte mi možnost, da vidim, kakšen je blagoslov in naj se zgodi v moje najvišje dobro, kar se ima zgoditi.
Nadangel Rafael je recimo angel zdravilstva in deluje na našo srčno čakro, zato nam pomaga pozdraviti prav to bolečino ob izgubi, blažiti rano. Nanj se lahko obrnemo tudi preden gremo spati: »Dragi Nadangel Rafael, prosim, da me v spanju nežno zdraviš. Hvala ti.«
Meni komplicirane stvari niso najbolj všeč. Mislim, da kar je narejeno iz srca, z ljubeznijo, pride do pravih ušes. Ne potrebujemo nekih protokolov in procesij. Pomembno je, da smo odprti za sprejemanje. Saj se lahko zgodi, da na prvi pogled stvar ni taka, kot smo si zaželeli ali zamislili. Včasih nismo sposobni videti širše slike, ampak ko začneš delati na sebi, začenjaš videti to širšo sliko, ki jo vidijo oni. Ampak brez našega dovoljenja ne smejo na nas vplivati in prav je tako. Oni nas vodijo, nam dajejo znake, ideje, ki pa jih moramo tudi uresničiti. Oni nam nekaj nakažejo, mi pa potem izvedemo. Na koncu že nekako prideš na pravo pot, tako ali drugače, če ti je le resnično namenjena.

Kdo pa je angel varuh? Ali ga ima vsak človek?
Ja, angela varuha ima vsak. Dodeljen nam je ob rojstvu in nas spremlja skozi vse življenje, počaka pa nas tudi ob odhodu domov. Ta angel nam ob vseh mogočih neumnostih, ki jih doživimo v življenju, stoji ob strani in nas čuva. Takrat si morda rečemo: »Kako je mogoče, da sem to preživel, ali da se mi ni zgodilo nič hudega.« Ta angel nam lahko v trenutkih, ko smo v življenjski nevarnosti, pa še ni nastopil naš čas, pomaga tudi brez našega vedenja in nas reši. Primer so kakšne prometne nesreče ali nenavadni udarci, ki bi lahko bili za nas usodni.

Mnogo ljudi posmrtno življenje povezuje tudi z duhovi, ki naj bi strašili. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Filmi s to tematiko imajo velik vpliv na nas, prav tako je k tej zavesti pripomogla nevednost. Moje osebno mnenje je, da ne strašijo, pošiljajo pa sporočila, ki so nam lahko nerazumljiva. Vsekakor pa ne vidim nobene možnosti, da bi se dejansko dogajale stvari, ki jih prikazujejo filmi. Lahko pa se zgodi, da duša ostane tukaj zaradi nenadne smrti, nasilja in nato tava po svetu. Ni sicer sama, ob sebi ima angela varuha.

Kaj pa primeri, ko so ljudje slišali nerazložljive zvoke?
Duše nam dajejo znake, da so tukaj, nekatere so bolj posesivne do določenih objektov, kar jaz sprejemam kot znake, da je nekdo prisoten. Moramo pa vedeti, da to, da nam dajo znak, od njih zahteva zelo veliko energije.

Kaj je to medijstvo?
Medijstvo je način komuniciranja s preminulimi dušami. Medij, ki je načeloma lahko vsak od nas, se poveže s preminulo dušo, angeli in nadangeli ter mojstri in s tem predaja sporočila oziroma informacije osebi, ki pride na svetovanje. Medijstvo je namenjeno pogovoru s preminulimi dušami, običajno se oseba za to odloči v trenutku, ko potrebuje neko potrditev, da je s preminulo osebo vse  v redu, da dobi neko uteho, pomoč. Pogosto se nam lahko tudi ponavljajo nekakšne situacije, sporočila, za katera čutimo, da so od preminule osebe, ampak jih ne razumemo in medij nam pri tem pomaga.

Kako poteka medijsko svetovanje? Je ljudi strah?
Ljudje imajo neko strahospoštovanje, ampak ko se odločimo, strah nadomesti pričakovanje, kaj bo preminula oseba povedala. Medij je kanal za sporočila. Medijstvo ni namenjeno temu, da dobiš odgovor na to, zakaj je bila dediščina razdeljena na določen način, ali da zadeneš na lotu. Namenjeno je vzpostavitvi stika med dušo, ki je odšla, in dušo, ki je tu.

Kakšen je odziv z onostranstva?
Vselej dve plati – koliko smo pripravljeni mi sprejemati in duša predajati. Duša je lahko še vedno malo zaprta, še posebej, če je od smrti preteklo malo časa, še lahko ohrani neke osebnostne značilnosti. Če je bila tiha tukaj, je lahko tiha tudi tam. Odvisno je tudi, kakšno je sporočilo – lahko je kratko in jedrnato ali dolgo in široko. Tu ni kalupov.

Zakaj se ljudje večinoma odločijo za medijstvo?
Predvsem želijo potrditev, da duša ne trpi, da je z njo vse v redu, da je vesela, pomirjena, da ni šla v nič, in da se s smrtjo ni vse končalo.
Ali lahko na takšnem svetovanju duša preminulega osebi pove, kaj mu oz. ji ni uspelo v življenju.
Seveda, tudi to se lahko zgodi. Dogaja se tisto, kar smo pripravljeni sprejeti, kar nam je namenjeno. Vse pride ob pravem času, s pravim razlogom in kar je v najvišje dobro.

Ali nas naši preminuli v onostranstvu pozabijo?
Ne, mislim, da ne. Imajo tudi svoje opravke, ampak nam stojijo ob strani. V onostranstvu smo prav tako družina, in sicer dušna družina in enkrat se spet združimo. Prej ali slej pridemo spet skupaj.

Ali z duhovno rastjo zmoremo tudi sami odpreti vrata drugim svetovom in onostranstvu?
Ja, vsi smo sposobni tega, vprašanje je, koliko si dovolimo in koliko si dovolimo utišati naš um. Imamo namreč polno glavo vsakodnevnih stvari, skrbi, misli, in ko to umirimo, se poveča naša sposobnost zaznave, povezave z nadjazem, povežemo se z delčkom duše, ki se nikdar ne inkarnira in nam ves čas pošilja sporočila.
Danes je 1. november, dan spomina na mrtve. Kaj predlagate gledalcem – kako naj se na čim bolj lep, prijazen način, spomnijo na pokojne?
Tisto, kar sami začutijo, tisto je najbolj primerno. Prihaja me na misel, da naj nimajo občutka krivde, če jim ne uspe iti na grob prav 1. novembra. Že vsakodnevni spomin je veliko. Kar začutite iz srca, kar se vam zdi prav, je najboljša izbira.
Svečka se torej lahko prižge tudi doma na okenski polici, v cerkvi, kar začutimo. Gremo lahko tudi le na en sprehod in se pogovorimo z mrtvimi, napišemo pismo, če začutimo.

Ali se pri medijstvu lahko pojavi tudi kakšna druga duša, kot tista, ki jo kličemo?
Ja, lahko se zgodi, ko ima ta duša pomembnejše sporočilo za nas in se pojavi na tak način, da se najprej identificira. Pogosto se je zgodilo, da sem poklicala nekoga, prišel pa je nekdo drug. V onostranstvu imam  res celo bando, zato sem tudi na tečaju, ko smo morali poklicati nekoga, rekla, naj pride tisti, ki ima čas.
Med medijstvom lahko tudi več duš naenkrat predaja sporočila. Zanimivo je tudi to, da duše pokojnikov lahko predajajo sporočila prijateljem. Pred kratkim je mojo kolegico, ki se sicer ne ukvarja s temi stvarmi, v sanjah obiskal moj očim in ona mi je to povedala. Bila je torej medij zame v svojih sanjah. Nekaj dni zatem se je začelo vse skupaj odvijati, meni on namreč predaja sporočila, če preveč časa stojim na mestu in potem me po domače povedano brcne v rit, da se spravim naprej.
Preko sanj lahko dobimo zelo veliko sporočil, to je eden od kanalov, preko katerih preminuli komunicirajo z nami, še posebej če se sanje ponavljajo, imajo neka globoka sporočila za nas.

Bi lahko vprašali svojo bando, če imajo kakšno sporočilo za nas?
Kolikor sem videla, predvsem nasmeh in odprto srce, da smo bolj odprti eden do drugega in si stojimo ob strani. Pa tudi malo več smeha ne škodi, tudi v težkih trenutkih lahko zelo pomaga.
PREBERITE TUDI...
Neprizemljenost ZA DUŠO
Neprizemljenost
Neprizemljenost pomeni, da je blokiran dotok spodnje zemeljske energije. Se pravi, da človek ni povezan, nima povezave z zemeljsko energijo. Zaradi pomanjkanja zemeljske energije ima težave pri uresničevanju idej.
Karmična diagnostika ZA DUŠO
Karmična diagnostika 2. del
V tokratni oddaji Zoran Zavor in Urška Korun nadaljujeta s pogovorom o karmični diagnostiki od prve oddaje Preprosto naravno - Karmična diagnostika. Med drugim spregovorita o karmi, ljubezni, denarju, vezanosti, vplivu staršev na otroka itd.
Karmična diagnostika - oddaja Preprosto naravno ZA DUŠO
Karmična diagnostika
Karmična diagnostika je energijska metoda ugotavljanja vzrokov za težave. Treba je vedeti, da v vesolju vse deluje po principu absolutne harmonije. Vse kar vidiš, vse kar čutiš, je ustvarjeno po tej harmoniji.
DOGODKI
Ustvarjalna akademija - PESEM DUŠE ®
21.09.2019 Ljubljana Društvo Pesem duše
Ustvarjalna akademija - Pesem duše ® zagotavlja znanje, razvoj sposobnosti, osebno in duhovno rast in razvoj ter oplemenitev terapevtskega dela, ki ga morebiti že opravljate (svetovalec, maser, bioterapevt,..).
» podrobno
Moč ženske - transformacijski seminar
04.10.2019 Ljubljana Društvo Pesem duše
Drage Ženske, vabljene na transformacijski seminar Moč ženske, na katerem se soočite z blokadami, zaradi katerih ne morete sebe doživljati v polnosti in vitalnosti.
» podrobno
Prijavite se na e-novice

Prosimo, izpolnite vsa obvezna polja.
izdelava: ETREND